Vulkanizem

Vulkanizem

Animacija prikazuje različne vrste vulkanskih izbruhov.

Geografija

Keywords

vulkan, magma mehanizem, vulkanski izbruh, ognjeniki, vulkanizem, magma, post-vulkanska aktivnost, magma komoro, tektonike plošč,, Potres, lava, Nastanek gora, Vezuv, narava, geografija, tektonska plošča, Zemeljska skorja, nesreča

Povezani dodatki

Scenes

Vulkani in tektonika plošč

Vulkanizem so vsi pojavi, povezani s prodiranjem magme iz Zemljine notranjosti na površje. Vulkanska območja se zelo ujemajo z območji stikov tektonskih litosferskih plošč.

Vulkanizem ima lahko pomembno vlogo pri nastajanju gorstev. Magma je žareča in tekoča zmes staljenih kamnin v Zemljini notranjosti. Ko prodre na površje, jo imenujemo lava. Na mestu, kjer se to zgodi, nastane vulkan ali ognjenik. Razlikujemo tri vrste vulkanskih izbruhov: eksplozivne, izlivne in mešane.

Za eksplozivne izbruhe so značilne velikanske količine plinov in pare, ki se sprostijo ob gigantskih eksplozijah. Pri tem nastane velik oblak vulkanskega pepela, ki ga lahko veter raznese daleč naokoli. Po pobočju vulkana se v obliki piroklastičnega toka z veliko hitrostjo pomika zmes vročih plinov in kosov kamnin različne velikosti. Eksplozivni izbruhi so med vsemi najbolj uničujoči. Značilni so za "ognjeni" obroč vulkanov okoli Tihega oceana. Najbolj znani primeri tako nastalih vulkanov so Krakatau, Pelée in Sveta Helena.

Pri izlivnem izbruhu ne pride do eksplozij, tudi piroklastičnega toka ni, iz kraterja prodre le tekoča lava. Z njenim strjevanjem nastane vulkanski stožec, ki pa je lahko zelo nizek. Takšni izlivi so značilni za srednjeoceanske hrbte, otoke sredi oceanov in tudi za notranjost celin. Znana primera tako nastalih vulkanov sta Mauna Kea in Mauna Loa na Havajih.

Z mešanimi izbruhi, za katere so značilne tako eksplozije kot bolj mirni izlivi lave, nastanejo stratovulkani ali plastnati vulkani. Pri njih se plasti različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva menjajo s plastmi lave. Na ta način je nastala večina vulkanov na Zemlji. Najbolj znani primeri so Stromboli, Etna in Cotopaxi.

Ko se vulkanska aktivnost umirja, so še vedno dejavni postvulkanski pojavi. Mednje spadajo fumarole, odprtine, skozi katere izhajajo para, plini in različne kisline.

Solfatara je odprtina na površju, skozi katero izhajajo žvepleni plini. Podoben pojav je mofeta. To je odprtina, skozi katero prihaja iz Zemljine notranjosti strupen ogljikov dioksid. Gejzir je vroč vrelec, ki v presledkih brizga vročo vodo in paro. Voda se nabira v podzemeljski votlini. Vroče okoliške kamnine pregrejejo vodo do kritične meje, ko pritisk vodne pare potisne zgornji del vodnega stolpa na površje.

Blatni vulkan je kotanja, v kateri zaradi kemičnih sprememb iz blata izhaja plin v obliki mehurčkov.

Najbolj uničujoči vulkanski izbruhi razpršijo velike količine piroklastičnega gradiva, to je različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva. Izbruh vulkana Krakatau leta 1883 je na površje prinesel 18 km³ izbruhanega gradiva. Izbruh vulkana Tambora leta 1815 je bil eden najmočnejših v človeški zgodovini. Vulkan je izbruhal kar 80 km³ gradiva, ki se je razpršilo na obsežno površino. Tako močni izbruhi imajo globalni vpliv na Zemljino ozračje, podnebje in živi svet.

Najbolj znani vulkanski izbruhi

Vulkanizem so vsi pojavi, povezani s prodiranjem magme iz Zemljine notranjosti na površje. Vulkanska območja se zelo ujemajo z območji stikov tektonskih litosferskih plošč.

Vulkanizem ima lahko pomembno vlogo pri nastajanju gorstev. Magma je žareča in tekoča zmes staljenih kamnin v Zemljini notranjosti. Ko prodre na površje, jo imenujemo lava. Na mestu, kjer se to zgodi, nastane vulkan ali ognjenik. Razlikujemo tri vrste vulkanskih izbruhov: eksplozivne, izlivne in mešane.

Za eksplozivne izbruhe so značilne velikanske količine plinov in pare, ki se sprostijo ob gigantskih eksplozijah. Pri tem nastane velik oblak vulkanskega pepela, ki ga lahko veter raznese daleč naokoli. Po pobočju vulkana se v obliki piroklastičnega toka z veliko hitrostjo pomika zmes vročih plinov in kosov kamnin različne velikosti. Eksplozivni izbruhi so med vsemi najbolj uničujoči. Značilni so za "ognjeni" obroč vulkanov okoli Tihega oceana. Najbolj znani primeri tako nastalih vulkanov so Krakatau, Pelée in Sveta Helena.

Pri izlivnem izbruhu ne pride do eksplozij, tudi piroklastičnega toka ni, iz kraterja prodre le tekoča lava. Z njenim strjevanjem nastane vulkanski stožec, ki pa je lahko zelo nizek. Takšni izlivi so značilni za srednjeoceanske hrbte, otoke sredi oceanov in tudi za notranjost celin. Znana primera tako nastalih vulkanov sta Mauna Kea in Mauna Loa na Havajih.

Z mešanimi izbruhi, za katere so značilne tako eksplozije kot bolj mirni izlivi lave, nastanejo stratovulkani ali plastnati vulkani. Pri njih se plasti različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva menjajo s plastmi lave. Na ta način je nastala večina vulkanov na Zemlji. Najbolj znani primeri so Stromboli, Etna in Cotopaxi.

Ko se vulkanska aktivnost umirja, so še vedno dejavni postvulkanski pojavi. Mednje spadajo fumarole, odprtine, skozi katere izhajajo para, plini in različne kisline.

Solfatara je odprtina na površju, skozi katero izhajajo žvepleni plini. Podoben pojav je mofeta. To je odprtina, skozi katero prihaja iz Zemljine notranjosti strupen ogljikov dioksid. Gejzir je vroč vrelec, ki v presledkih brizga vročo vodo in paro. Voda se nabira v podzemeljski votlini. Vroče okoliške kamnine pregrejejo vodo do kritične meje, ko pritisk vodne pare potisne zgornji del vodnega stolpa na površje.

Blatni vulkan je kotanja, v kateri zaradi kemičnih sprememb iz blata izhaja plin v obliki mehurčkov.

Najbolj uničujoči vulkanski izbruhi razpršijo velike količine piroklastičnega gradiva, to je različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva. Izbruh vulkana Krakatau leta 1883 je na površje prinesel 18 km³ izbruhanega gradiva. Izbruh vulkana Tambora leta 1815 je bil eden najmočnejših v človeški zgodovini. Vulkan je izbruhal kar 80 km³ gradiva, ki se je razpršilo na obsežno površino. Tako močni izbruhi imajo globalni vpliv na Zemljino ozračje, podnebje in živi svet.

Eksplozivni izbruh

Vulkanizem so vsi pojavi, povezani s prodiranjem magme iz Zemljine notranjosti na površje. Vulkanska območja se zelo ujemajo z območji stikov tektonskih litosferskih plošč.

Vulkanizem ima lahko pomembno vlogo pri nastajanju gorstev. Magma je žareča in tekoča zmes staljenih kamnin v Zemljini notranjosti. Ko prodre na površje, jo imenujemo lava. Na mestu, kjer se to zgodi, nastane vulkan ali ognjenik. Razlikujemo tri vrste vulkanskih izbruhov: eksplozivne, izlivne in mešane.

Za eksplozivne izbruhe so značilne velikanske količine plinov in pare, ki se sprostijo ob gigantskih eksplozijah. Pri tem nastane velik oblak vulkanskega pepela, ki ga lahko veter raznese daleč naokoli. Po pobočju vulkana se v obliki piroklastičnega toka z veliko hitrostjo pomika zmes vročih plinov in kosov kamnin različne velikosti. Eksplozivni izbruhi so med vsemi najbolj uničujoči. Značilni so za "ognjeni" obroč vulkanov okoli Tihega oceana. Najbolj znani primeri tako nastalih vulkanov so Krakatau, Pelée in Sveta Helena.

Pri izlivnem izbruhu ne pride do eksplozij, tudi piroklastičnega toka ni, iz kraterja prodre le tekoča lava. Z njenim strjevanjem nastane vulkanski stožec, ki pa je lahko zelo nizek. Takšni izlivi so značilni za srednjeoceanske hrbte, otoke sredi oceanov in tudi za notranjost celin. Znana primera tako nastalih vulkanov sta Mauna Kea in Mauna Loa na Havajih.

Z mešanimi izbruhi, za katere so značilne tako eksplozije kot bolj mirni izlivi lave, nastanejo stratovulkani ali plastnati vulkani. Pri njih se plasti različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva menjajo s plastmi lave. Na ta način je nastala večina vulkanov na Zemlji. Najbolj znani primeri so Stromboli, Etna in Cotopaxi.

Ko se vulkanska aktivnost umirja, so še vedno dejavni postvulkanski pojavi. Mednje spadajo fumarole, odprtine, skozi katere izhajajo para, plini in različne kisline.

Solfatara je odprtina na površju, skozi katero izhajajo žvepleni plini. Podoben pojav je mofeta. To je odprtina, skozi katero prihaja iz Zemljine notranjosti strupen ogljikov dioksid. Gejzir je vroč vrelec, ki v presledkih brizga vročo vodo in paro. Voda se nabira v podzemeljski votlini. Vroče okoliške kamnine pregrejejo vodo do kritične meje, ko pritisk vodne pare potisne zgornji del vodnega stolpa na površje.

Blatni vulkan je kotanja, v kateri zaradi kemičnih sprememb iz blata izhaja plin v obliki mehurčkov.

Najbolj uničujoči vulkanski izbruhi razpršijo velike količine piroklastičnega gradiva, to je različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva. Izbruh vulkana Krakatau leta 1883 je na površje prinesel 18 km³ izbruhanega gradiva. Izbruh vulkana Tambora leta 1815 je bil eden najmočnejših v človeški zgodovini. Vulkan je izbruhal kar 80 km³ gradiva, ki se je razpršilo na obsežno površino. Tako močni izbruhi imajo globalni vpliv na Zemljino ozračje, podnebje in živi svet.

Izlivni izbruh

Vulkanizem so vsi pojavi, povezani s prodiranjem magme iz Zemljine notranjosti na površje. Vulkanska območja se zelo ujemajo z območji stikov tektonskih litosferskih plošč.

Vulkanizem ima lahko pomembno vlogo pri nastajanju gorstev. Magma je žareča in tekoča zmes staljenih kamnin v Zemljini notranjosti. Ko prodre na površje, jo imenujemo lava. Na mestu, kjer se to zgodi, nastane vulkan ali ognjenik. Razlikujemo tri vrste vulkanskih izbruhov: eksplozivne, izlivne in mešane.

Za eksplozivne izbruhe so značilne velikanske količine plinov in pare, ki se sprostijo ob gigantskih eksplozijah. Pri tem nastane velik oblak vulkanskega pepela, ki ga lahko veter raznese daleč naokoli. Po pobočju vulkana se v obliki piroklastičnega toka z veliko hitrostjo pomika zmes vročih plinov in kosov kamnin različne velikosti. Eksplozivni izbruhi so med vsemi najbolj uničujoči. Značilni so za "ognjeni" obroč vulkanov okoli Tihega oceana. Najbolj znani primeri tako nastalih vulkanov so Krakatau, Pelée in Sveta Helena.

Pri izlivnem izbruhu ne pride do eksplozij, tudi piroklastičnega toka ni, iz kraterja prodre le tekoča lava. Z njenim strjevanjem nastane vulkanski stožec, ki pa je lahko zelo nizek. Takšni izlivi so značilni za srednjeoceanske hrbte, otoke sredi oceanov in tudi za notranjost celin. Znana primera tako nastalih vulkanov sta Mauna Kea in Mauna Loa na Havajih.

Z mešanimi izbruhi, za katere so značilne tako eksplozije kot bolj mirni izlivi lave, nastanejo stratovulkani ali plastnati vulkani. Pri njih se plasti različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva menjajo s plastmi lave. Na ta način je nastala večina vulkanov na Zemlji. Najbolj znani primeri so Stromboli, Etna in Cotopaxi.

Ko se vulkanska aktivnost umirja, so še vedno dejavni postvulkanski pojavi. Mednje spadajo fumarole, odprtine, skozi katere izhajajo para, plini in različne kisline.

Solfatara je odprtina na površju, skozi katero izhajajo žvepleni plini. Podoben pojav je mofeta. To je odprtina, skozi katero prihaja iz Zemljine notranjosti strupen ogljikov dioksid. Gejzir je vroč vrelec, ki v presledkih brizga vročo vodo in paro. Voda se nabira v podzemeljski votlini. Vroče okoliške kamnine pregrejejo vodo do kritične meje, ko pritisk vodne pare potisne zgornji del vodnega stolpa na površje.

Blatni vulkan je kotanja, v kateri zaradi kemičnih sprememb iz blata izhaja plin v obliki mehurčkov.

Najbolj uničujoči vulkanski izbruhi razpršijo velike količine piroklastičnega gradiva, to je različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva. Izbruh vulkana Krakatau leta 1883 je na površje prinesel 18 km³ izbruhanega gradiva. Izbruh vulkana Tambora leta 1815 je bil eden najmočnejših v človeški zgodovini. Vulkan je izbruhal kar 80 km³ gradiva, ki se je razpršilo na obsežno površino. Tako močni izbruhi imajo globalni vpliv na Zemljino ozračje, podnebje in živi svet.

Mešani izbruh

Vulkanizem so vsi pojavi, povezani s prodiranjem magme iz Zemljine notranjosti na površje. Vulkanska območja se zelo ujemajo z območji stikov tektonskih litosferskih plošč.

Vulkanizem ima lahko pomembno vlogo pri nastajanju gorstev. Magma je žareča in tekoča zmes staljenih kamnin v Zemljini notranjosti. Ko prodre na površje, jo imenujemo lava. Na mestu, kjer se to zgodi, nastane vulkan ali ognjenik. Razlikujemo tri vrste vulkanskih izbruhov: eksplozivne, izlivne in mešane.

Za eksplozivne izbruhe so značilne velikanske količine plinov in pare, ki se sprostijo ob gigantskih eksplozijah. Pri tem nastane velik oblak vulkanskega pepela, ki ga lahko veter raznese daleč naokoli. Po pobočju vulkana se v obliki piroklastičnega toka z veliko hitrostjo pomika zmes vročih plinov in kosov kamnin različne velikosti. Eksplozivni izbruhi so med vsemi najbolj uničujoči. Značilni so za "ognjeni" obroč vulkanov okoli Tihega oceana. Najbolj znani primeri tako nastalih vulkanov so Krakatau, Pelée in Sveta Helena.

Pri izlivnem izbruhu ne pride do eksplozij, tudi piroklastičnega toka ni, iz kraterja prodre le tekoča lava. Z njenim strjevanjem nastane vulkanski stožec, ki pa je lahko zelo nizek. Takšni izlivi so značilni za srednjeoceanske hrbte, otoke sredi oceanov in tudi za notranjost celin. Znana primera tako nastalih vulkanov sta Mauna Kea in Mauna Loa na Havajih.

Z mešanimi izbruhi, za katere so značilne tako eksplozije kot bolj mirni izlivi lave, nastanejo stratovulkani ali plastnati vulkani. Pri njih se plasti različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva menjajo s plastmi lave. Na ta način je nastala večina vulkanov na Zemlji. Najbolj znani primeri so Stromboli, Etna in Cotopaxi.

Ko se vulkanska aktivnost umirja, so še vedno dejavni postvulkanski pojavi. Mednje spadajo fumarole, odprtine, skozi katere izhajajo para, plini in različne kisline.

Solfatara je odprtina na površju, skozi katero izhajajo žvepleni plini. Podoben pojav je mofeta. To je odprtina, skozi katero prihaja iz Zemljine notranjosti strupen ogljikov dioksid. Gejzir je vroč vrelec, ki v presledkih brizga vročo vodo in paro. Voda se nabira v podzemeljski votlini. Vroče okoliške kamnine pregrejejo vodo do kritične meje, ko pritisk vodne pare potisne zgornji del vodnega stolpa na površje.

Blatni vulkan je kotanja, v kateri zaradi kemičnih sprememb iz blata izhaja plin v obliki mehurčkov.

Najbolj uničujoči vulkanski izbruhi razpršijo velike količine piroklastičnega gradiva, to je različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva. Izbruh vulkana Krakatau leta 1883 je na površje prinesel 18 km³ izbruhanega gradiva. Izbruh vulkana Tambora leta 1815 je bil eden najmočnejših v človeški zgodovini. Vulkan je izbruhal kar 80 km³ gradiva, ki se je razpršilo na obsežno površino. Tako močni izbruhi imajo globalni vpliv na Zemljino ozračje, podnebje in živi svet.

Postvulkanska aktivnost

Vulkanizem so vsi pojavi, povezani s prodiranjem magme iz Zemljine notranjosti na površje. Vulkanska območja se zelo ujemajo z območji stikov tektonskih litosferskih plošč.

Vulkanizem ima lahko pomembno vlogo pri nastajanju gorstev. Magma je žareča in tekoča zmes staljenih kamnin v Zemljini notranjosti. Ko prodre na površje, jo imenujemo lava. Na mestu, kjer se to zgodi, nastane vulkan ali ognjenik. Razlikujemo tri vrste vulkanskih izbruhov: eksplozivne, izlivne in mešane.

Za eksplozivne izbruhe so značilne velikanske količine plinov in pare, ki se sprostijo ob gigantskih eksplozijah. Pri tem nastane velik oblak vulkanskega pepela, ki ga lahko veter raznese daleč naokoli. Po pobočju vulkana se v obliki piroklastičnega toka z veliko hitrostjo pomika zmes vročih plinov in kosov kamnin različne velikosti. Eksplozivni izbruhi so med vsemi najbolj uničujoči. Značilni so za "ognjeni" obroč vulkanov okoli Tihega oceana. Najbolj znani primeri tako nastalih vulkanov so Krakatau, Pelée in Sveta Helena.

Pri izlivnem izbruhu ne pride do eksplozij, tudi piroklastičnega toka ni, iz kraterja prodre le tekoča lava. Z njenim strjevanjem nastane vulkanski stožec, ki pa je lahko zelo nizek. Takšni izlivi so značilni za srednjeoceanske hrbte, otoke sredi oceanov in tudi za notranjost celin. Znana primera tako nastalih vulkanov sta Mauna Kea in Mauna Loa na Havajih.

Z mešanimi izbruhi, za katere so značilne tako eksplozije kot bolj mirni izlivi lave, nastanejo stratovulkani ali plastnati vulkani. Pri njih se plasti različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva menjajo s plastmi lave. Na ta način je nastala večina vulkanov na Zemlji. Najbolj znani primeri so Stromboli, Etna in Cotopaxi.

Ko se vulkanska aktivnost umirja, so še vedno dejavni postvulkanski pojavi. Mednje spadajo fumarole, odprtine, skozi katere izhajajo para, plini in različne kisline.

Solfatara je odprtina na površju, skozi katero izhajajo žvepleni plini. Podoben pojav je mofeta. To je odprtina, skozi katero prihaja iz Zemljine notranjosti strupen ogljikov dioksid. Gejzir je vroč vrelec, ki v presledkih brizga vročo vodo in paro. Voda se nabira v podzemeljski votlini. Vroče okoliške kamnine pregrejejo vodo do kritične meje, ko pritisk vodne pare potisne zgornji del vodnega stolpa na površje.

Blatni vulkan je kotanja, v kateri zaradi kemičnih sprememb iz blata izhaja plin v obliki mehurčkov.

Najbolj uničujoči vulkanski izbruhi razpršijo velike količine piroklastičnega gradiva, to je različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva. Izbruh vulkana Krakatau leta 1883 je na površje prinesel 18 km³ izbruhanega gradiva. Izbruh vulkana Tambora leta 1815 je bil eden najmočnejših v človeški zgodovini. Vulkan je izbruhal kar 80 km³ gradiva, ki se je razpršilo na obsežno površino. Tako močni izbruhi imajo globalni vpliv na Zemljino ozračje, podnebje in živi svet.

Narration

Vulkanizem so vsi pojavi, povezani s prodiranjem magme iz Zemljine notranjosti na površje. Vulkanska območja se zelo ujemajo z območji stikov tektonskih litosferskih plošč.

Vulkanizem ima lahko pomembno vlogo pri nastajanju gorstev. Magma je žareča in tekoča zmes staljenih kamnin v Zemljini notranjosti. Ko prodre na površje, jo imenujemo lava. Na mestu, kjer se to zgodi, nastane vulkan ali ognjenik. Razlikujemo tri vrste vulkanskih izbruhov: eksplozivne, izlivne in mešane.

Za eksplozivne izbruhe so značilne velikanske količine plinov in pare, ki se sprostijo ob gigantskih eksplozijah. Pri tem nastane velik oblak vulkanskega pepela, ki ga lahko veter raznese daleč naokoli. Po pobočju vulkana se v obliki piroklastičnega toka z veliko hitrostjo pomika zmes vročih plinov in kosov kamnin različne velikosti. Eksplozivni izbruhi so med vsemi najbolj uničujoči. Značilni so za "ognjeni" obroč vulkanov okoli Tihega oceana. Najbolj znani primeri tako nastalih vulkanov so Krakatau, Pelée in Sveta Helena.

Pri izlivnem izbruhu ne pride do eksplozij, tudi piroklastičnega toka ni, iz kraterja prodre le tekoča lava. Z njenim strjevanjem nastane vulkanski stožec, ki pa je lahko zelo nizek. Takšni izlivi so značilni za srednjeoceanske hrbte, otoke sredi oceanov in tudi za notranjost celin. Znana primera tako nastalih vulkanov sta Mauna Kea in Mauna Loa na Havajih.

Z mešanimi izbruhi, za katere so značilne tako eksplozije kot bolj mirni izlivi lave, nastanejo stratovulkani ali plastnati vulkani. Pri njih se plasti različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva menjajo s plastmi lave. Na ta način je nastala večina vulkanov na Zemlji. Najbolj znani primeri so Stromboli, Etna in Cotopaxi.

Ko se vulkanska aktivnost umirja, so še vedno dejavni postvulkanski pojavi. Mednje spadajo fumarole, odprtine, skozi katere izhajajo para, plini in različne kisline.

Solfatara je odprtina na površju, skozi katero izhajajo žvepleni plini. Podoben pojav je mofeta. To je odprtina, skozi katero prihaja iz Zemljine notranjosti strupen ogljikov dioksid. Gejzir je vroč vrelec, ki v presledkih brizga vročo vodo in paro. Voda se nabira v podzemeljski votlini. Vroče okoliške kamnine pregrejejo vodo do kritične meje, ko pritisk vodne pare potisne zgornji del vodnega stolpa na površje.

Blatni vulkan je kotanja, v kateri zaradi kemičnih sprememb iz blata izhaja plin v obliki mehurčkov.

Najbolj uničujoči vulkanski izbruhi razpršijo velike količine piroklastičnega gradiva, to je različno velikega nesprijetega vulkanskega gradiva. Izbruh vulkana Krakatau leta 1883 je na površje prinesel 18 km³ izbruhanega gradiva. Izbruh vulkana Tambora leta 1815 je bil eden najmočnejših v človeški zgodovini. Vulkan je izbruhal kar 80 km³ gradiva, ki se je razpršilo na obsežno površino. Tako močni izbruhi imajo globalni vpliv na Zemljino ozračje, podnebje in živi svet.

Povezani dodatki

Oblike rečnega reliefa

Reke imajo pomembno vlogo pri oblikovanju Zemljinega površja; povzročajo erozijo ter...

Prelomi (srednja raven)

Zaradi sil v navpični smeri nastanejo prelomi. Bloki kamnin se ob prelomnih ploskvah...

Orjaki Sončevega sestava

Ta lekcija prikazuje zunanje planete v Osončju, planete velikane.

Fjord

Dolg, ozek in globok morski zaliv, nastal iz ledeniško preoblikovane rečne doline, ki jo...

The East African Rift

The Great Rift Valley in East Africa was formed as a result of the movement of tectonic plates.

Učinek tople grede

Učinek tople grede se zaradi človekovega delovanja stopnjuje in povzroča globalno...

The World of the seas

Seas and oceans cover almost three-quarters of the Earth’s surface. 97.5% of the total...

Zakrasevanje

Kraški pojavi nastanejo kot posledica raztapljanja apnenca in drugih karbonatnih kamnin.

Added to your cart.